Dva dni pod Triglavom (5. in 6.8.2026)

Dva dni pod Triglavom

NAJLEPŠA GORSKA DOŽIVETJA

V sredo, 5. avgusta 2026, se nas je devetnajst odpravilo proti našemu najvišjemu vrhu. Med nami sta bila tudi dva najmlajša člana odprave, 12-letna Nik in Ajda, za kar nekaj članov naše ekipe pa je imel izlet še poseben pomen – na Triglav smo se odpravljali prvič.

Načrt je bil jasen: z Rudnega polja čez Vodnikov dom do Kredarice, od tam na Triglav in naslednji dan nazaj na Pokljuko. Toda gore imajo rade svoje načrte. Našega je že prvi dan prekrižalo vreme, drugega pa množica planincev in nevihta. Triglav smo kljub vsemu osvojili. Nekateri prvič. In kot se za prvi vzpon na Triglav spodobi, jo prvopristopniki seveda nismo odnesli brez tradicionalnega planinskega krsta.

Triglav s Kredarice. (FOTO: Rihard Novačan)
Triglav s Kredarice. (FOTO: Rihard Novačan)

Ko vreme spremeni načrte

Na Rudnem polju smo si oprtali nahrbtnike in začeli našo dvodnevno pot. Devetnajst parov nog, devetnajst nahrbtnikov in en skupen cilj nekje visoko nad nami.

Pot nas je s Pokljuke vodila proti Vodnikovemu domu in naprej proti Kredarici. Med vzponom smo ves čas pogledovali proti nebu. Vremenska napoved za sredo namreč ni bila najbolj prijazna in bolj ko smo pridobivali višino, bolj jasno je postajalo, da se bomo morali tisti dan zadovoljiti s Kredarico.

Triglav bo moral počakati.

Za tiste, ki smo se nanj odpravljali prvič, je bilo čakanje morda še nekoliko težje. Cilj je bil že skoraj na dosegu roke, toda v gorah ima zadnjo besedo vedno vreme. Včasih je največja zmaga prav odločitev, da vrh ostane za drugič – ali v našem primeru vsaj za naslednje jutro.

Pogled nazaj proti dolini Konjščici na poti do Vodnikovega doma. (FOTO: Rihard Novačan)
Pogled nazaj proti dolini Konjščici na poti do Vodnikovega doma. (FOTO: Rihard Novačan)
Na poti iz Vodnikove koče proti Kredarici se odpre prekrasen pogled na Triglav. (FOTO: Rihard Novačan)
Na poti iz Vodnikove koče proti Kredarici se odpre prekrasen pogled na Triglav. (FOTO: Rihard Novačan)

Nepričakovan obiskovalec na Kredarici

Na Kredarici pa nas je čakalo majhno presenečenje.

V bližini doma smo opazili mladega gamsa. Namesto da bi pred devetnajstimi planinci pobegnil, se nam je približal skoraj povsem do doma. Nekaj časa smo ga samo opazovali, on pa nas.

Takšna srečanja so verjetno eden najlepših dodatkov, ki jih lahko dobiš v gorah. Ne moreš jih načrtovati, ne pišejo na nobeni planinski tabli in zaradi njih včasih za nekaj trenutkov pozabiš celo na vrh, zaradi katerega si prišel.

Večer smo tako preživeli na Kredarici. Triglav je ostal nad nami, mi pa smo vedeli, da bo budilka naslednje jutro zvonila zelo zgodaj.

Jutro za Triglav

V četrtek, 7. avgusta, smo se proti vrhu odpravili že zgodaj zjutraj.

Po slabem vremenu prejšnjega dne je končno napočilo naše jutro. Pred nami je bil še najbolj zahteven del poti, Kredarica pa je z vsakim korakom ostajala nekoliko nižje.

Za Loreno, Ajdo, Nika in še nekaj članov naše ekipe je imel vsak korak proti vrhu še nekoliko drugačen pomen. Prvi Triglav je pač prvi Triglav. Ne veš povsem, kaj te čaka, opazuješ pot pred seboj in šteješ metre, ki te ločijo od Aljaževega stolpa.

Nismo pa bili edini, ki smo imeli tisto jutro takšen načrt.

Pravzaprav nas je bilo ogromno.

Ena ura, ki je trajala dve uri in pol

Na planinski tabli je za zadnji del vzpona pisalo približno eno uro.

Mi smo potrebovali približno dve uri in pol.

Ne zato, ker bi hodili tako počasi, ampak zato, ker je bila pot proti vrhu polna planincev. Na izpostavljenih in zavarovanih delih se prehiteva težko, srečevanje skupin, ki hodijo v nasprotni smeri, pa hitro ustvari kolono.

Prvič na 2864 metrih

Potem pa je prišel trenutek, zaradi katerega smo prejšnji dan gledali proti nebu, zjutraj zgodaj vstali in dve uri in pol potrpežljivo napredovali v koloni.

Aljažev stolp.

Uspelo nam je.

Na vrhu nas je bilo vseh devetnajst. Za Nika in Ajdo je bil podvig še posebej občudovanja vreden. Pri dvanajstih letih sta opravila pot, ki utrudi marsikaterega odraslega, in skupaj z nami stopila na streho Slovenije.

Naša ekipa na vrhu Triglava. (FOTO: L. Lorenčak)
Naša ekipa na vrhu Triglava. (FOTO: L. Lorenčak)

Prvi Triglav tudi za našega sponzorja

Med tistimi, ki so na Triglavu stali prvič, je bil tudi Iztok Palir, direktor podjetja Vrtine Palir, ki se je na pot odpravil skupaj s svojim starejšim sinom.

»Na Triglav sem se prvič odpravil s starejšim sinom. Ponosen sem, da nama je uspelo – čeprav moram priznati, da je imel on na vrhu še precej več energije kot jaz. Zdaj vsaj vem, kdo bo naslednjič nosil težji nahrbtnik.«

Iztok Palir, direktor Vrtine Palir

Na Triglav prvič? Potem sledi krst!

Kdor je mislil, da je s prihodom do Aljaževega stolpa za prvopristopnike najtežjega dela konec, se je seveda motil.

Čakala nas je še ena stara triglavska tradicija – krst.

Tako smo svoj prvi Triglav prvopristopniki zaključili še z nekaj udarci po zadnji plati. Po urah hoje in čakanja v kolonah je bilo na vrhu zato poleg zadovoljstva tudi precej smeha.

Prvi vzpon si človek verjetno zapomni že sam po sebi. Ko mu dodaš še skoraj sto ljudi okoli Aljaževega stolpa in triglavski krst, pa je možnosti, da bi ga kdaj pozabil, bolj malo.

Vrh je šele polovica poti

Po skupinskih fotografijah, čestitkah in krstu bi človek najraje še nekaj časa ostal na vrhu. Toda nad gorami so se že začeli zbirati oblaki, vremenska napoved za popoldne pa ponovno ni obetala nič dobrega.

Čas je bil za sestop.

V gorah prihod na vrh nikoli ni konec zgodbe. Varno se je treba vrniti tudi nazaj – pred nami pa je bila še dolga pot do Pokljuke.

Ko se nebo ponovno zapre

S Triglava smo se vrnili na Kredarico, kjer smo morali sprejeti še eno odločitev. Napovedane so bile nevihte in prva se je že približevala.

Namesto da bi rinili naprej, smo ostali v koči.

In čakali.

V gorah se včasih zdi nenavadno sedeti pri miru, ko veš, koliko poti je še pred teboj. A ko zunaj grmi, je topel in varen Triglavski dom precej lepši kraj kot odprto pobočje.

Prvo nevihto smo tako pustili mimo, šele okoli 15. ure pa smo si ponovno oprtali nahrbtnike in se odpravili proti dolini.

Pot nas je vodila proti Vodnikovemu domu. Tam smo naredili krajši postanek, se nekoliko okrepčali in nadaljevali.

A gore še niso povedale zadnje besede.

Ujeti v dežju

Kmalu nas je zajela nova nevihta.

Tokrat koče ni bilo več v bližini.

Odprlo se je nebo in naslednjo dobro uro smo hodili po močnem dežju. Pelerine in nepremočljiva oblačila pomagajo do neke mere, toda po dovolj dolgem času voda vedno najde svojo pot.

Do nogavic, rokavov, hlač in vsega tistega, za kar si bil še nekaj minut prej prepričan, da bo ostalo suho.

Bili smo premočeni. Toda hodili smo naprej.

Ko smo se spuščali proti Pokljuki, je Triglav počasi ostajal za nami.

V dveh dneh nam je pokazal skoraj vse svoje obraze. Slabo vreme, zaradi katerega smo prvi dan odpovedali vzpon. Mirno jutro, ki nam je naslednji dan vendarle odprlo pot proti vrhu. Množico, zaradi katere se je ena ura spremenila v dve uri in pol. Mladega gamsa na Kredarici, sonce, oblake, čakanje na nevihto in na koncu še dobro uro hoje v dežju.

Toda za nekatere izmed nas bo spomin na ta dva dneva vendarle nekoliko drugačen.

To je bil naš prvi Triglav.

Prvi pogled na Aljažev stolp od čisto blizu. Prvih 2864 metrov. Prva skupinska fotografija na strehi Slovenije. In seveda prvi – ter na srečo tudi zadnji – krst za prvi vzpon na Triglav.

Na Rudno polje se nismo vrnili takšni, kot smo odšli. Bili smo bolj utrujeni, nekateri precej mokri, nahrbtniki so bili težji in noge počasnejše.

Toda za nami je bil Triglav.

In devetnajst novih zgodb o isti poti.

Pot na Triglav. (FOTO: Darko Ulaga)